Prednosti digitalne televizije

Osnove ter splošne teme, v zvezi s kabelskimi sistemi !

Moderators: komar, komar, komar

Post Reply
User avatar
DognerDJ
Site Admin
Posts: 1789
Joined: 20 Aug 2009, 11:35
Kabelski ponudnik: Telemach Maribor ( TV ) / T-2 ( Internet )
Paket: Digitalni trojček L + HBO
DVB-C Sprejemnik: Samsung UE-40ES5500 , LG 50PV350
Location: Maribor ( Tabor )

Prednosti digitalne televizije

Post by DognerDJ » 25 Aug 2009, 09:14

Ostrina slike:
Slika pri analogni televiziji se prenaša s 576 vrsticami (bolj natančno z 2 x po 288 vrsticami), pri čemer ima ena vrstica ločljivost okrog 300 – 400 točk, odvisno od kvalitete posnetka. Pri digitalni televiziji ima slika format 576 x 720 točk, kar v praksi lahko pomeni do štirikrat ostrejšo sliko.
Na digitalnem zaslonu se slika potem prikaže na 576 x 768 kvadratnih točkah (če gre za standardni format 4 : 3) oziroma na 576 x 1024 kvadratnih točkah (če gre za širokozaslonski format Pal Plus). Vendar pa se mora slika že pri nastanku, torej pri snemanju s kamero, posneti v digitalni obliki, saj pretvorba analogne slike v digitalno poslabša kvaliteto.

Število kanalov:
Eden od razlogov za razvoj digitalne televizije je bilo prav potreba po vedno večjem številu kanalov. Medtem ko lahko na eni frekvenci (enem kanalu) analogne televizije prenašamo en sam analogni program, lahko na istem kanalu v primeru digitalne televizije prenašamo več kanalov, tipično 5 do 6 (ali celo 10, če se zadovoljimo z nekoliko slabšo kvaliteto). Kapaciteta digitalne televizije je zato vsaj dvakrat večja kot kapaciteta analogne televizije. Prenosa televizije v visoki ločljivosti (HDTV) pa si brez digitalne televizije sploh ne moremo predstavljati.

Večkanalni zvok:
Pri analogni televiziji sicer poznamo tudi stereo zvok oziroma dvokanalni mono zvok (v tem primeru lahko na primer izbiramo med dvema različnima jezikoma), medtem ko pri digitalni televiziji lahko v digitalni tok podatkov ob sliki vključimo poljubno število zvočnih kanalov, tako stereo kot mono, ali celo večkanalni zvok (5.1.) za hollywoodske filme.
Gledalec potem izbere zvočni kanal glede na svojo audio opremo (stereo ali večkanalni) oziroma v primeru različnih jezikov zvočni kanal svojega jezika. Podobno izbiranje zvočnega kanala poznamo tudi na ploščah DVD. Šele večkanalni zvok (seveda s primernim ozvočenjem s petimi zvočniki) nam bo doma pričaral vzdušje iz kinematografov.

Digitalni podnapisi:
Analogna televizija lahko realizira podnapise samo s pomočjo teleteksta. Stran 888 je običajno rezervirana za podnapise in če vključimo teletekst na tej strani, bodo podnapisi prikazani skozi sliko. Če so podnapisi v različnih jezikih, so potem običajo na sosednjih sraneh (887, 886 itd). Pri digitalni televiziji pa ob teletekstnih podnapisih poznamo tudi digitalne (DVB) podnapise, kjer se podnapisi vključijo v sliko (podobno kot to poznamo pri filmih, ki so posneti na plošče DVD). Takšni podnapisi so tudi lepši na pogled, saj so običajni podnapisi na večjih televizijskih zaslonih preveliki.

Elektronski programski vodič (EPG):
Teletekst je edini »programski vodič« analogne televizije (če ne štejemo servisa NexTView, ki pa se ni pretirano uveljavil), medtem ko imamo pri digitalni televiziji pravi elektronski vodič, ki vsebuje informacije o urniku in vsebini posameznih oddaj za več ur vnaprej. UPC v digitalnem paketu dodaja elektronski vodič tudi za tiste programe (n.pr. programom Televizije Slovenija), ki EPGja nimajo, tujejezične elektronske vodiče pa prevaja v slovenščino. Najbolj uporabna lastnost elektronskega vodiča je, da nas opozarja na izbrane oddaje (samodejni
preklop) oziroma da jih lahko celo samodejno posnamemo.

Teletekst:
Tekstovni informacijski servis teletekst dobro poznamo že iz časov analogne televizije,
saj je bil uveden že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in teletekst v digitalni televiziji ni nič drugačen. Še vedno se zaporedno prenašajo strani od 100 do 899 in na podstrani je potrebno čakati (razen če nimamo televizorja oziroma digitalnega sprejemnika, ki sproti shranjuje strani oziroma podstrani). Nekatere televizije (n.pr. CNN) so teletekst že ukinile.

Televizija visoke ločljivosti (HDTV):
Televizija visoke ločljivosti je možna samo v svetu digitalne televizije. Tudi televizija standardne ločljivosti (SDTV) je v digitalnem svetu kvalitetnejša kot analogna, seveda pa je predpogoj, da je celotna produkcija televizijske slike digitalna, od kamer naprej (in ne samo končna digitalizacija
oddajanja)!

Digitalni video snemalnik (DVR):
V digitalni dobi verjetno le še malokdo snema televizijske oddaje ali filme na »predpotopne
« kasete VHS. Danes so običajni digitalni snemalniki, ki snemajo na vgrajeni disk. Nekateri imajo vgrajen tudi DVD snemalnik, tako da lahko posnetke trajno arhiviramo na plošče DVD. Vendar pa ti snemalniki sliko sprejmejo v analogni obliki in jo šele potem pretvorijo v digitalno. Če je že originalna slika digitalna, nima smisla, da jo pretvarjamo v analogno, saj vsaka pretvorba
signala poslabša kvaliteto slike. Zato je najbolje, da funkcijo snemalnika opravlja kar digitalni sprejemnik z vgrajenim diskom, ki lahko sliko posname na disk v originalni digitalni kvaliteti. Nekateri snemalniki hkrati s sliko (in seveda zvokom) posnamejo tudi vse dodatne kanale, teletekst, podnapise, tako da lahko tudi kasneje pri gledanju filma izbiramo, v katerem jeziku ga bomo poslušali, ali katere podnapise bomo vključili. Lahko bomo celo pogledali teletekst, ki se je oddajal takrat, ko smo film posneli.

Omrežni video snemalnik:

Nekateri ponudniki internetne televizije so že ponudili (za dodatno naročnino) omrežni
video snemalnik, pri čemer se željeni program posname na strežnik pri ponudniku.
Vendar je ta storitev omejena, zaradi avtorskih pravic je dovoljeno snemati samo nekatere programe in še potem posnetki niso trajni. Glede na vedno nižje cene diskov, ni razloga, da ne bi imeli snemalnika kar v svojem digitalnem sprejemniku (ali nekoč celo v televizorju).

www.UPC.si

Post Reply

Who is online

Users browsing this forum: No registered users and 1 guest